LEPOTA IN DUŠA
Kako doživetje lepega spreminja naše življenje
Uvod
Nova vrata v svet
Nekoč je živela običajna družina: mama, oče, otroci (to je afriška zgodba). V vsem je bila običajna, le da otroci niso bili iz mesa in krvi, ampak iz voska.
To je bila kar huda nevšečnost. Nikoli niso mogli stopiti na sonce, ker bi se stopili. Da bi se zaščitili pred vročino, so bili podnevi v koči brez oken. Živeli in delali so ponoči, vendar niso mogli hoditi naokoli, ker je v temi nevarno. “Nikoli ne bomo izvedeli, kakšen je videti svet,” so govorili. Vendar so se zadovoljili s tem; bili so dobri otroci in so se razumeli med seboj. Poleg tega so imeli prednost: ker so bili iz voska, niso nikoli čutili bolečine.
Če jih je na primer prebodla igla, tega sploh niso opazili.
Vse je šlo dokaj dobro. Vendar je bil eden od njih, Ngwabi, zelo radoveden. Varnost koče mu ni zadoščala. Hotel je videti vse privlačne stvari, ki so bile zunaj, saj je slišal zanje in je o njih pogosto sanjal. Hotel je videti oblake in nebo, veliko reko in zebre, leve, žirafe. Hotel je videti barve cvetlic in raziskati razsežnosti savane. Dovolj mu je bilo tega, da je vedno doma. Napočil je trenutek za tveganje. Da odide in uzre lepoto sveta.
Tako se je nekega dne odločil, da ob zori odide od doma in začne čudovito potovanje. “Ne stori tega,” so mu rekli starši. Strah jih je bilo, da se bo stalil. “Ne stori tega,” so ga prosili bratje. Niso ga hoteli izgubiti. On pa je stopil ven, ne da bi se ozrl.
Njegovo potovanje je bilo kratko. Utegnil je videti zoro, nežne barve rožnatih in vijoličnih oblakov, obrise dreves na obzorju, geparde, ki so tekli svoj čudoviti tek. Vse se mu je zdelo prekrasno. Ampak kmalu se je sonce dvignilo na nebo, postajalo je vse močnejše. In začel se je taliti. Kmalu je v prahu od njega ostal samo kupček raztaljenega voska.
Ko se je spustila noč, so ga bratje iskali, ga našli, ga objokovali. Njihove solze so močile njegove ostanke. Skupaj s starši so odnesli vosek in ga oblikovali v čudovito ptico. Naredili so ji krila iz palmovih listov, da bi zaščitili vosek pred soncem. Potem so postavili voščeno ptico na vrh griča blizu doma in na varnem v svoji koči čakali in gledali skozi špranjo.
Ob zori se je voščena ptica ognjeno obarvala. Bilo je, kot da diha. Odprla je oči. Bila je živa: poletela je. Zakrožila je nad glavami bratov in staršev, kot da bi se želela zahvaliti in jih pozdraviti. Potem je odletela daleč, končno srečna.
Prav tako, kot nam pripoveduje ta afriška zgodba, lepota privlači tudi nas. Če je ni, smo nemirni in nezadovoljni. Vendar nikar ne mislimo, da je lepota lahko samo nedolžna zabava. V svojih najmočnejših vidikih nas lepota zapelje, nas preskuša, nas spreminja. Raztopi nam blokade. Razgradi vse, kar je v nas starega in zatohlega. Lahko uniči tisto, za kar smo mislili, da smo, in nam tako daje vtis, da umiramo. Razkriva nam nepojmljivo in nam omogoča, da se za kakšen trenutek dotaknemo radosti.
Včasih je tako, kot da bi se odprla vrata. Vstopimo in zagledamo novo pokrajino, veliko bolj prostrano in zanimivo, kot smo bili navajeni. Prej smo bili v majhnem in temnem prostoru. Niti predstavljali si nismo, da ta vrata obstajajo. Potem smo jih našli, jih odprli in prikazala se nam je svetla pokrajina, griči in doline, s soncem obsijane reke, čipkaste meglice, zračno obzorje. Naše življenje ni več to, kar je bilo do tedaj.
Predstavljajmo si na primer tridesetletno žensko. Skrbijo jo običajne stvari: njeno čustveno življenje, možnost, da si ustvari družino, kako se prebiti do konca meseca, njena kariera in tako naprej. Vendar je lepota, estetska izkušnja, ne zanima preveč. Preveč stvari se ji plete po glavi.
Potem se nekega dne kot po čudežu tudi zanjo odprejo vrata v svet, katerega obstoj je le slutila. In ta ženska začne zaznavati lepoto povsod okrog sebe in v sebi: v jutranjem petju ptic, v odsevih v luži, v razbitini avtomobila, zapuščenega na travniku, v nepreračunljivem dejanju prijaznosti, v adagiu Mozartovega koncerta K488, v spominu na neko davno srečanje, v svetlobi jesenskega listja, v urejenosti kavarne, v mojstrskem golu, v eleganci matematičnega teorema, v pismu, ki izraža hvaležnost, v obrisih nebotičnikov velikega mesta, v črtah pravkar prerezane grenivke, v magičnosti plesa, v zvoku valov, ki se lomijo ob obali, v zbledelem in na pol raztrganem reklamnem plakatu, v lesketanju skarabeja, v sprehodu po mestnih ulicah v jasni noči, v Rembrandtovi grafiki, v lepo prilegajoči se obleki, v ostrem gorskem zraku nekega poletnega jutra, v popolnih in umirjenih besedah pesmi, v vonju cveta, v Gerschwinovi Summertime, v mesečini, ki osvetljuje poljano, v pogledu otroka, v risih na školjki, v sanjah, v zvezdnem nebu, če naštejemo le nekaj primerov.
Zdaj je ta ženska postala zmožna dojemati lepoto. Torej je vprašanje: kako se spremeni njeno življenje, kako se spremeni življenje vseh nas, ko se odpremo lepoti? To je tema, katere se bomo lotili v tej knjigi.
Moč lepega
Nekateri bi rekli, da je to postranska obogatitev, da je zaznavanje lepote zgolj dodatek, ker ni ne koristno ne praktično in da življenje gre naprej ne glede na to. Vendar ni tako. Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek, z drugačnim značajem, z mnogo bolj bogatim in raznolikim notranjim življenjem, z bolj živim stikom s čustvi. V odnosu z drugimi se laže sooča, bolje in globlje pozna življenje, izraža močnejšo individualnost in trdnejše samospoštovanje, čuti silnejšo voljo do življenja, se bolj primerno in ustrezno odloča in giblje v vsakdanjem življenju.
In to je prva točka, ki jo je treba razumeti pri raziskovanju izkušnje lepega. Če to hočemo ali ne, lepota ne igra drugotne vloge v našem življenju, temveč lahko vpliva na vse njegove vidike. Na seminarjih, ki jih vodim na to temo, mi udeleženci na koncu pogosto rečejo: mislil sem, da je lepota specifična in obrobna izkušnja, kot užitek v sliki ali skladbi, vendar sem ugotovil, da je osrednji in pomemben dejavnik, ki zadeva vse vidike mojega bivanja in sega naravnost v srčiko tega, kar sem.
Že mnogo let vodim tečaje na to temo in se je lotevam na psihoterapevtskih srečanjih. Delal sem intervjuje o učinkih in značilnostih estetskih doživetij. Pri preučevanju teh doživetij sem dal na stran vse vnaprejšnje teorije. Z vsakim doživetjem sem se soočil karseda odprto in dopustil, da me je vsak naučil tistega, kar me je imel naučiti, ne da bi uporabil njegove besede, da bi dokazal ta ali oni zorni kot, ne da bi sodil o njegovem okusu. Lépo ne more biti podvrženo nobeni teoriji, ne more biti ujeto v kakršno koli pravilo.
Preučeval sem tudi svoja estetska doživetja, na katera se bom pogosto skliceval – lahko jih namreč opazujem najbolj neposredno, jasno in zanesljivo. Tudi sam sodim med ljudi, ki zagovarjajo pomembnost lastnega notranjega opazovanja.
V tej raziskavi sta name najgoblji vtis naredila bogastvo in intenzivnost učinkov, ki jih ima lepota na našo osebnost: “Pozabim na vse svoje strahove,” “Veliko razumem,” “Zaslutim srečo,“ “Začutim olajšanje in potešitev,” “Hvaležen sem, da sem živ.” Vedno bolj sem ugotavljal, da lepota ni ena od izbir, temveč življenjska potreba.
Najbolj me je presenetilo, da me nobena od intervjuvanih oseb ni vprašala, kaj razumem kot “lépo.” Vsi so to takoj vedeli, kot da bi jih vprašal, kaj je modra barva ali sladek okus. Drugače pa je bilo z njihovim odnosom do lepega: za nekatere je bil neposreden in poln, za druge težji in vznemirjajoč. Enako se dogaja z drugimi pomembnimi področji našega življenja: na primer s hrano, spolnostjo, denarjem, smrtjo. Lahko čutimo privlačnost, strah, zadrego, protislovna čustva, zatiranje. Vsak od nas se pred lepoto postavi na način, ki je samo njegov in nikogar drugega. Kakšen odnos imamo do lepote? Od njega so namreč odvisni mnogi drugi vidiki in dejavniki, morda celotna zgradba naše osebnosti.
Vendar obstaja še en dejavnik, zaradi katerega je naša raziskava še bolj kompleksna in privlačna: doživetje lepega je večdimenzionalno. Ko se nam zgodi, je doživetje seveda homogeno in celovito. Toda to ne izbriše dejstva, da je doživetje povzročila cela vrsta neodvisnih in včasih naključnih dejavnikov. Na primer: gledam grški tempelj in prežemajo me ganjenost, občutek skladnosti in popolnosti. Kaj izzove to doživetje? Je to popolno razmerje templja, zlati rez, nekakšna šifra lepega, ki je bila za staro Grčijo srce vsake lepote? Ali rdeči mak in rumena brnistra, vonj morja in aroma zelišč, čist zrak in okoliška pokrajina poudarjajo estetski užitek? Ali se mi tempelj počasi razkriva nekega novembrskega jutra, ko skrivnostno vstaja iz megle, in je prav to postopno razkrivanje tisto, ki ga naredi lepega v mojih očeh? Lahko pa gre nemara za odmev grške mitologije: v tem templju čutim prisotnost bogov. Z grškimi bogovi se moramo slej ko prej soočiti: to je neizogibno. Morda se me dotakne groba struktura razpadajočega tisočletnega kamna; če gledam novo kopijo istega templja (v resnici veliko bolj podobno originalu v času nastanka), ostajam ravnodušen. In še ni konec: tempelj si ogledujem z ljubljeno osebo, zaradi česar je ta trenutek silovit in nepozaben. Kaj pa, če bi bil v skupini prostaških turistov, ki vrezujejo svoja imena v stebre in mečejo po tleh pločevinke coca-cole?
Pri tem preučevanju sem šel po stopinjah Roberta Assagiolija (1888-1974), psihiatra iz Firenc in utemeljitelja psihosinteze, ki je prvi poudaril pomembnost lepega kot področja raziskav v psihologiji. Assagioli je svoje paciente in študente pogosto spraševal, kateri so njihovi najljubši filmi, kateri romani, slike, kipi so jih najbolj prevzeli. Zanj je bila lepota sine qua non.
Usodna pozaba
Assagioli je bil pionir: njegove zamisli so danes bolj resnične in koristne kot kadar koli prej. V tem trenutku zgodovine je naša zahodna družba hkrati v navdušujočem in zastrašujočem položaju. Po eni strani smo v stiku z vsem svetom, naše znanje se pretirano množi, pregrade padajo, čudeži tehnologije omogočajo tisto, kar je bila včeraj samo pravljica. Po drugi strani pa našemu življenju preti osiromašenje: postajamo avtomati, ki tavajo po virtualnih poteh interneta; sužnji, ki se pehajo sem in tja za obveznostmi, ki se neprestano množijo, ali ostajajo ujeti v dušečem prometu metropole; potrošniški zombiji, ki krožijo v bleščeči praznini nakupovalnih središč; in ne nazadnje duhovi v odnosih, ki preplavljeni s toliko držljaji postajamo premalo pozorni, preveč odsotni. To je revščina bogatih: pomanjkanje smisla, vrednot, lepote. V tej puščavi duše, kjer se nam zdi, da lahko imamo vse, na koncu postanemo nič.
V tem očarljivem in grozljivem obdobju institucije izgubljajo moč in nam ne morejo več pomagati. Vrednote, kot so pravica, svoboda, ljubezen, postajajo abstraktne in oddaljene, potopljene v bleščice tisočerih zapeljivih obljub. V tem kritičnem položaju nam lepota lahko pomaga, lahko nam dejansko reši življenje, in sicer zato, ker je povsod okoli nas, če jo le znamo poiskati, ker je onkraj vsake dogme, ker odgovarja na naše globoke potrebe, ker je neposredna in spontana. Lahko je resnično pot, po kateri najdemo sebe.
Vendar se potrebe po lepoti pogosto ne zavedamo. S tem je tako kot pri žeji: mnogi ljudje so žejni, pa tega ne vedo. Ne zavedajo se žeje. Ne pijejo dovolj, čeprav jim telo obupno potrebuje vodo in je dehidrirano. Ljudje čutijo različne vrste neugodja, žeje pa ne. Tako se pogosto zgodi z lepoto. Nepotešena potreba po lepoti lahko povzroči depresijo, nemir, globok občutek nezadovoljstva in jalovosti, nerazložljivo agresivnost, različne latentne patologije. Potreba po lepoti v naši družbi ni priznana, to dejstvo pa povzroča veliko psihološko in družbeno škodo.
Težava je v tem, da potrebo po lepoti, naj je še tako močna in življenjsko pomembna, zlahka preglasijo razvedrila in obveznosti, ki nam jih prinaša življenje. V zgodbi Vrata v zidu H. G. Wellsa otrok najde skrivnostna vrata, jih odpre in stopi v začarani vrt, ki je tako lep, da ga osreči že kratek čas, ki ga prebije v njem. Naslednjega dne spet išče vrata, vendar jih ne najde več. V nadaljevanju se vrata spet pojavljajo, vendar v neprimernih trenutkih, ko je zaseden z drugimi obveznostmi, na primer na prvi šolski dan. Otrok odrašča in se samo v redkih trenutkih spomni začaranega vrta, ga išče, pa ne najde. Kadar ga po naključju najde, ima vedno kakšen nujen opravek, ki ga ne more odložiti. Ne najde časa za lepoto. Šele s smrtjo ponovno najde čudoviti vrt. Tudi mi smo preveč raztreseni, preveč zasedeni in hiteči. In pogosto pozabimo na lepoto. To je tragična pozaba, ker brez lepote umremo v dolgi in boleči agoniji, polni sivine in bede, mučni in moreči. Brez lepote nam manjka stik s čustvi, svet se nam zdi banalen, drugi nas ne zanimajo, življenje izgubi žive barve. S težavo se premikamo iz dneva v dan, ne da bi vedeli, kaj sploh počnemo na tem svetu.
Lahko se vprašamo: če je lepota tako življenjsko pomembna in jo lahko najdemo povsod okoli sebe, kako to, da se tako pogosto ne zmenimo zanjo? Odgovor je, da obstajajo različne ovire za uživanje lepote, ovire, ki so psihične in družbene narave.
Predvsem smo tako kot junak prejšnje zgodbe pogosto prezaposleni in preveč zasedeni s tem, kar moramo narediti. Torej ne mislimo toliko na lepoto. Ali nas niso navsezadnje tako vzgajali že od otroštva? Če smo skozi okno gledali, kako letijo lastovke ali podoživljali sanje namesto da bi spremljali predavanje, to ni bilo v redu. Pogosto - prepogosto - je lepota sinonim za lahkomiselnost.
Ali pa jo vidimo kot nekoristno. Lepota je brez vrednosti. Izvijač, nalivno pero, raketa, bankovec: vse to so koristne stvari. Poezija, sonata, suh list, kresnica: na videz nimajo nikakršne praktične uporabnosti. Lepota ne služi ničemur.
Mnogi lahko mislijo, da si lepote ne zaslužijo. Življenje jim podari nekaj čudovitega, oni pa čutijo, da temu niso kos. Biti srečen, ko so drugi v težavah - to se jim zdi egoistično kratkočasje, razkošje, ki si ga ne morejo privoščiti.
Drugi mislijo, da je treba biti učen, da lahko ceniš lepoto. Treba je prebrati mnogo knjig, biti obveščen, zbirati starinsko pohištvo. Treba je pripadati določeni eliti. Ampak to ni res. Če je res, da kakšno srečanje ali branje včasih lahko pomaga razumeti in okusiti lepoto, je tudi res, da je lepota brezplačna, da je na voljo vsem, v različnih oblikah in na različne načine. Lepota je demokratična.
Druge spet lepota plaši. Vedo, da se morajo odreči zaščiti, postati bolj ranljivi, bolj odprti, da bi jo lahko cenili. Ker pa sta jim prav ta ranljivost in odprtost v preteklosti povzročila boleče rane, se raje ne prepustijo. Raje ne tvegajo.
Dodatna ovira, podobna, toda še globlja, je strah pred razpadom. Pesti nas bojazen, da se nam bo osebnost, takšna kot je, za vedno spremenila, če bomo cenili lepoto, če se ji bomo resnično prepustili. Doživetje lepega je lahko kot potres. Radost lepote je lahko pretresljiva. Vendar pa lahko v resnici raste samo tisti, ki se pusti pretresti.
Medtem pa se uveljavlja grdo. Tako kot nas lepo spodbuja, zdravi, nam dobro dene in nas povzdiguje, pa ima grdo v vseh svojih pojavnih oblikah uničujoč učinek na človeško psiho. Potre nas in rani, zmede naš notranji svet, v njem povzroči neskladnost in kaos. Zmede nas in osiromaši, zaradi njega se počutimo šibki in nesposobni. Trga nas na kosce.
James Hillman, eden od redkih psihologov, ki je poudaril pomen lepote, se sprašuje, koliko nas lahko stane grdota, ki nas obkroža:
Koliko nas stane, če štejemo izostanke z dela; spolne obsesije, odstotke opuščanja šolanja, čezmerno prehranjevanje, motnje pozornosti; farmakološko zdravljenje in industrijo, ki omogoča beg v nakupovanje in zapravljanje, kemične odvisnosti, športno nasilje in kolonializem v preobleki turizma? Ali ne bi mogli najti vzrokov za največje družbene, politične in ekonomske težave našega časa v zatiranju lepote?
Tako kot ni prepoznana vrednost lepega, ni prepoznana niti pogubna moč grdega. In zato smo z njim preplavljeni. Na seminarjih o lepoti ob primerni priložnosti poprosim udeležence, naj pomislijo na grdo in na to, kako vpliva na vse nas. Tega dela seminarja se lotevam s težavo, saj vem, da bodo udeleženci vsaj nekoliko trpeli. Toda če naj zares razumemo lepoto, si moramo ogledati tudi, kaj je grdo, sicer lepota ostane sentimentalna in površna epizoda. Ko udeleženci pomislijo na primere grdega, omenjajo nasilne video igre ali ubijanje živali v klavnici ali beton, ki posiljuje pokrajino, ali pedofilijo, pa še grozote vojne ali mine, ki ubijajo nedolžne. Ozračje postane težko, vsak uzre neverjetno uničevalnost, s katero se grdo širi.
Medtem pa naša družba ne prepoznava potrebe po lepoti. Pravzaprav jo prepoznava, vendar samo zato, da bi jo izkoriščala. Predvsem to počne z vsemi velikimi trgovskimi pobudami, katerih namen je, da nas prepričajo, da si lepoto lahko lastimo. In lahko si jo lastimo samo, če smo lepi. Lepi pa smo samo, če uporabljamo določeno kremo, če nosimo določeno obleko, če kupimo določen predmet ali najnovejši model očal ali športni avtomobil. Lepota je spremenjena v trgovsko blago. Radost, ki jo lahko podari lepota, je dana z nakupom tega blaga. In vse je obarvano z zaskrbljenostjo, da nečemu nismo kos. Da nismo dovolj lepi, da ne pripadamo bogatemu, bleščečemu, skoraj božanskemu svetu, s katerim nas medijska industrija vsak dan zapeljuje.
Gre za protislovno situacijo, saj v resnici lepota nikoli ni bila tako dosegljiva kot zdaj. Dovolj je, da obiščemo veliko knjigarno, pa bomo tam našli vse književne in slikarske mojstrovine človeštva. Ali pa stopimo v turistično agencijo in si s stroškom, ki si ga lahko privošči marsikdo, kupimo vozovnico do katerega najlepših krajev na svetu. Z interneta lahko prenesemo cele sonate in simfonije, ki so jih še pred stoletjem lahko poslušali samo ob izjemnih priložnostih. Celo reklame na televiziji so včasih lepe. Naša civilizacija se neverjetno razvija, čeprav vedno obstaja nevarnost, da vse postane preveč preprosto in torej banalno.
Še več; če lepoto spremenimo v blago, ki ga lahko kupimo v vsakem supermarketu, zgrešimo njen bistveni vidik: lepota ni predmet, ampak način bivanja. Čeprav so mojstrovine umetnosti in čudesa narave bolj dosegljivi kot nekoč, lahko hodimo skozi življenje slepi za lepoto, dokler ne bomo dojeli, kako pomembna je, in se odločili, da jo sprejmemo v svoje bitje.
Vsakdo, ki se iskreno oceni, bo ugotovil, da bi bilo lahko v njegovem življenju več lepote. Ne samo lepote, ki jo nudijo potovanja in daljne dežele ali umetniške mojstrovine, ampak tudi in predvsem lepote ljudi, stvari in dogodkov, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju.
Estetska inteligenca
Vprašanje, ki se nam naravno porodi, je torej: kako lahko spodbudimo in poglobimo svoje zaznavanje lepega? Razumeti moramo, da gre za sposobnost, eno od vrst inteligence. Že nekaj časa se govori o različnih oblikah inteligence: matematična in jezikovna inteligenca, čustvena inteligenca, besedna inteligenca in tako naprej. Jaz dodajam estetsko inteligenco: zmožnost zaznavanja lepega. Zakaj ob določeni priložnosti nekdo zazna lepoto, nekdo drug pa ne? Zakaj nekdo zaznava lepoto minljivo in površno, medtem ko jo nekdo drug čuti veliko bolj globoko in povzdigujoče?
Estetska inteligenca ima več vidikov. Prvi vidik je estetski obseg. Kdor ima širši estetski obseg, lahko zaznava lepoto v več situacijah. Namesto da bi jo našel denimo samo v Beethovnovi simfoniji, jo odkrije tudi v poeziji, razume notranjo lepoto ljudi, najde jo v knjigi, filmu, pokrajini, v opremi svojega doma, v zvoku dežja, ki štropota po strehi, v tisočih običajnih situacijah vsakdanjega življenja.
Drugi vidik predstavlja globina doživetja. Nekdo občuti komaj lahen dotik lepote. Zanj ostaja to zunanje in začasno dejstvo. Kdo drug pa dopusti, da lepota prodre vanj, čuti, da je to resničnost, ki vsaj v tistem trenutku prežame vse njegovo bitje, ga pretrese, morebiti celo spremeni.
Tretjič, lahko se spreminja tudi zmožnost vključevanja lepote. Če na primer cenim lepoto glasbe ali poezije, lahko dopustim, da me ta lepota ne le vznemiri, temveč tudi trajno spremeni: spremeni moj način razmišljanja, še naprej deluje v meni, vpliva na to, kako stopam v odnose z drugimi, kako delujem v svetu, celo na moj odnos do planeta, na katerem živimo. Vidim in živim povezave, ki jih ima doživetje lepega z vsemi področji mojega življenja.
Estetska inteligenca obstaja v vsaki človeški družbeni skupini, v vsaki tradiciji. Je starodavna sposobnost, ki smo jo razvijali skozi tisočletja. Vemo, da je delovala že ob začetkih civilizacije in da jo je pogosto mogoče najti tudi v živalskem svetu. Celo Darwin je govoril o “občutku lepega” kot o odločilnem elementu v naravni selekciji.
Vsekakor najbolj osnovna oblika estetskega užitka temelji na spolni privlačnosti in na občutku nežnosti, ki jo čutimo do majhnih otrok. To so prilagoditvena čustva, ki so nam omogočila, da smo zmagali v boju za življenje. Kdor tega občutka ni imel, ni preživel, njegovi otroci pa tudi ne. Vendar se uživanje lepega ne ustavi pri tem. Ne vemo, kdaj je človeško bitje začutilo začudenje pod zvezdnim nebom ali ugodje ob zvočnem ritmu ali radost v bujni naravi. Vendar vemo, da prvi nedvoumni izrazi lepega izvirajo iz obdobja velikega evolucijskega skoka v obdobju pred šestdeset do štirideset tisoč leti. V tistem obdobju so se pojavila prva okrašena orodja, jamske slike, poslikave telesa, glasba, petje, ples, zgodbe.
Ko se pri psihoterapevtskem delu srečam s čustvom lepega pri določeni osebi, me zajame čudenje, kakršno človek začuti v stiku s primarnim in starodavnim dogodkom, ki je bil od nekdaj sestavni del tega, kar smo: prav tako kakor jeza ob doživetem nasilju, ljubezen starša do otroka, strah pred smrtjo. Vse to so čustva, ki so si sčasoma nadela vse bolj različne oblike, vendar imajo globoke korenine v naši razvojni zgodovini.
Estetsko doživetje ima svoj prostor v možganih. Zahvaljujoč novim napravam za prikazovanje možganske aktivnosti, ki takoj pokažejo možgansko delovanje, vemo, da se določeni deli možganov odzivajo na lepoto. Na primer: v elegantnem poskusu, ki so ga izvedli na univerzi v Parmi, so osebam kazali slike Polikletovega Doriforosa, grškega klasičnega kipa, izklesanega v skladu z merili zlatega reza, ki uteleša ideal lepote. Osebam so kazali tudi slike istega kipa, vendar nekoliko spremenjene: z daljšim trupom in krajšimi nogami, ali s krajšim trupom in daljšimi nogami. Medtem ko so se pri izvirni sliki v možganih aktivirala določena področja, ki so označevala estetski odziv, se to pri spremenjenih slikah ni zgodilo. V drugem poskusu, ki ga je izvedel Oddelek fundacije Wellcome za slikovno nevroznanost londonskega University Collegea, so osebam kazali slike, ki so jih v prejšnjem poskusu sami označili za lepe, grde ali nevtralne. Tudi v teh primerih so ob ogledu lepih slik opazili jasne odzive v določenem možganskem območju (v orbitofrontalnem korteksu).
Še novejša raziskava dokazuje pomen empatije v dojemanju umetnin. Avtorja David Freedberg iz Columbia University in Vittorio Gallese iz Università di Parma sta prikazala, kako je naše občudovanje umetnin upodabljajoče umetnosti pogosto empatično in motorično. Ob opazovanju enega od Michelangelovih Ujetnikov – človeške postave, ki je videti, kot bi se hotela izviti iz materije – so osebe aktivirale iste mišice, ki so aktivne pri kipu. Nekako so se uglasili s kipom. In kdor je opazoval sliko Jacksona Pollocka, je čutil fizično in čustveno vpletenost v dinamične vijuge ameriškega slikarja. Vse to je posledica zrcalnih nevronov v nekaterih predelih naših možganov (enako kot pri drugih primatih), ki se ob opazovanju določenega dejanja aktivirajo, kot da sami izvajamo to dejanje. Zrcalni nevroni so osnova za empatijo, v omenjenih primerih pa empatija sodeluje pri estetskem doživetju in povečuje njegov učinek.
Dejstvo, da se določeni predeli možganov odzivajo na lepoto, govori v prid hipotezi, da v nas deluje esteska inteligenca. Nova znanost nevroestetike, pojma, ki ga je izumil Semir Zeki, je še v povojih, vendar ima obetavno prihodnost.
Potovanje v lepoto
Estetsko občutenje nas torej spremlja od davnih časov, potreba po lepoti je neukrotljiva, učinki lepega pa so neizmerni. V tej knjigi jih bomo pregledali enega za drugim in raziskali, kako deluje estetska inteligenca in kako jo lahko razvijamo.
Prvi del obravnava lepoto in njen krepčilni učinek: v nas prebuja upanje in krepi našo povezavo s svetom. Zaradi lepote ljubimo življenje.
V drugem delu si bomo ogledali, kako lahko lepota spodbuja razvoj osebnega okusa in identitete. Mnogo negotovosti se razblini, ko znamo uživati v lepoti. Poleg tega nas lepota vzgaja, da živimo tukaj in zdaj, da zajamemo neponovljivi trenutek.
Tretji del prikazuje, kako lepota prebuja telesno in duševno zdravje. Celi nam rane in vzbuja dobro počutje. Odgovarja na bolečino duše in nas obnavlja.
Vsebina četrtega dela je notranja lepota ljudi in njihovih dejanj. Videli bomo, kako se lepota rodi in živi v kontekstu odnosa.
Peti del opisuje spoznavni dejavnik lepote. Lepo v nas ne prebuja zgolj čustev: omogoča nam, da spoznamo stvarnosti, katerih se prej nismo zavedali, spreminja naše mišljenje in razvija naš um.
V šestem delu bomo videli, kako nam doživetje lepega pomaga ljubiti in spoštovati naravno okolje, ki nas obkroža, in čudoviti planet, na katerem živimo. Poleg tega lahko izniči nasilje in prikliče mir.
Na koncu se v zaključku nahaja nekaj praktičnih napotkov.
Da bi dojeli univerzalni vpliv lepote, lahko pomislimo na dve podobi iz med seboj zelo oddaljenih kultur: italijanske renesanse in tradicionalne kitajske. Slavna Leonardova risba univerzalnega človeka je tako uspešna, da so jo reproducirali v stotinah logotipov, reklamnih oglasov, na kovancih, ovitkih knjig, filmskih plakatih in tako naprej. Prikazuje človeka v središču kroga in kvadrata, z razprtimi rokami in nogami, kot da bi se dotikal kozmosa. V Leonardovem umu predstavlja harmonijo, vrhunsko lepoto človeškega bitja, mikrokozmosa, ki v sebi zrcali vso lepoto vesolja.
Druga slika je podobna in hkrati zelo različna. To je kitajski ideogram, ki predstavlja lepoto. Tudi v tem primeru je na dnu narisano človeško bitje z razprtimi rokami in nogami, kot bi se odpiralo kozmosu. Kot da bi se hotelo dotakniti zemlje z rožami in drevesi, zraka, ki nas obkroža, neba in zvezd. Poleg tega čez ideogram potekajo štiri črte. Prve tri predstavljajo tri ravni: zemljo, se pravi svet narave; človeški svet in božanski svet. Najvišja črta je energija, ki prežema vesolje.
Obe podobi, ena bolj abstraktna, druga bolj konkretna, nas opominjata na bistveno dejstvo, ki nas mora spremljati pri branju te knjige: lepota je osnovni princip, ki zadeva vse vidike in vse funkcije našega bitja. Odpira nas svetu in prinaša harmonijo v naše odnose z drugimi in z naravo; pomaga nam, da se dotaknemo celotnega vesolja.
