Beseda optimizem je precej obrabljena beseda. Eni ji pojejo hvlanico, drugi jo prezirajo. Enim je nadvse domača, drugim povsem tuja. »Že po naravi sem optimističen«, povedo nekateri. »Pesimizem je moj tesni spremeljevalec«, povedo tisti, ki živijo v njegovi družbi. Tako optimizem kot pesimizem sta lahko prirojeni lastnosti in sta odvisni od okoliščin, v katerih smo rasli, se razvijali in živimo danes. Razlogov za pesimizem, roko na srce, danes ne primanjkuje. Za nekaj minut odpremo TV in imamo že več razlogov kot je prstov na eni roki ali celo obeh. Za optimizem pa žal ne morem reči, da nam jih TV posreduje na ducate. In kaj torej iz tega sledi? Živel pesimizem! Ali pa: treba je biti optimističen! Nič kolikokrat sem naletela na besede: danes moraš biti optimističen, sicer ne preživiš. Morda celo res. Toda kako biti optimističen? Lahko se v optimizem prislimo; se prepričamo, da je to edina prava pot; napišemo nekaj afirmacij, kot naprimer: »z optimizmom zrem v prihodnost« in jo nalepimo na vse možne površine okrog sebe; ali pa si nadenemo nasmeh, da bi sebe in druge prepričali, da nam gre dobro. No ja, mogoče tudi to deluje. Pa vendar mislim, da optimizem ni stvar prisile, temveč stvar izbire. Nisem naklonjena potem, ki ne ponujajo izbire. Zato tudi nisem naklonjena optimizmu, ki mi ne dopušča pesimizma. Želim se odločati ali bom danes gledala TV ali bom raje poslušala glasbo. Kaj v meni
prebuja željo po življenju? In ko naletim na oviro, želim izbirati med pesimizmom in optimizmom, ki mi ju ponuja v izbiro. In da, sama rajši izberem optimizem, toda ne vedno. Včasih se rada udomačim v sivini pesimizma, se tam pacam nekaj dni in se nato ponovno odločam, kako naprej. V tem čutim svobodo izbire. In prav to me navdaja z optimizmom.
Rožana Grdina
Ne vem, kdaj sem prvič ugotovila, kako me jesen povsem očara. Vsi meseci so krasni, toda jesen je nekaj posebnega. Njena svetloba seže globoko do srca in še dlje; njena rodovitnost je sladka in bogata; listje s svojimi barvami pričara prostor, v katerem ne poznamo časa; ni je strah izpustiti, podariti vse in se počasi prepuščati času zime, kajti zaupa svoji modrosti, ki biva onkraj vsega. Ob tem letnem času lahko tudi človek seže v globino, vse do svoje notranje lepote in modrosti. Toda za to je potrebno potovanje. In na misel mi pride naslov knjige prijatelja iz Firenc »Viaggiare e non partire – Potovati toda ne oditi«. Toda ali lahko sploh potujemo ne da bi odšli? Lahko obiščemo čudežno deželo, ne da bi pripravili kovček?
Med naravo in človekom je velika razlika. Narava nas jeseni obdarja s svojo rodovitnostjo in se nato ‘navidezno’ pusta prepusti tišini zime. Človek je drugačen. Že dajanje je za človeka velik izziv, še večji pa se je prepustiti tišini notranje praznine, ki zazija v polju zavedanja ponavadi takoj, ko nehamo brkljati v rutini vsakdana. Ta praznina je preglašena z vsakdanjimi opravki, dobrimi deli, potrebo po preživetju, po skrbi zase in za druge, … In vse to je pomembno. Toda zakaj se ob tišini človek ustraši samega sebe? Zakaj takoj napolni svoje kovčke, ne da bi odšel?
Prepotovala sem veliko notranjih pokrajin. In potrebovala sem kovčke. Toda ne z oblačili. V kovčke sem skrbno položila potovalnega duha lastne duše, njeno neizmerno radost iskanja resnice, ki me je včasih dobesedno spravila v obup. Bili so trenutki popolnega kaosa, popolne zmede. Toda bila sem na sredi poti: lahko bi se vrnila nazaj in popustila iluzijam navidezne sreče, lahko pa sem nadaljevala v duhu negotovosti iskanje svoje resnice. In v tej pustolovščini mi jesen vedno znova ponuja novo potovanje.
Svetloba, ki jo lahko občudujem jeseni, nima primerjave. S svojimi zlatimi odtenki me ponese v skrivnost bivanja. Kot bi si narava nadela oblačilo s pridihom zlato-rumeno-ornažne barve in v to oblačilo odela še mene. In takrat se potovanje začne: prostor in čas izgineta; oči vidijo onkraj oblik; duh narave nežno diha skozme; blaženost bivanja postane za hipec celo otiplijiva; lepota postane resničnost.
In svetlobi sledijo barve. Skorajda kičaste. Ko se sprehajam po poteh slovenske Istre, ki jih obdajajo grmički ruja; ko opazujem različna drevesa, vsako v svojem ritmu si na liste nadene svoj barvni pridih; ko mi vsako drevo s svojo barvo sporoča nekaj o sebi; ko opazujem barvne razpone od rumeno-rjave vse do vinsko rdeče, takrat vem, da me narava presega. Toda ne z bahanjem s svojo lepoto, temveč s preprostim tihim bivanjem. In za hipec se temu bivanju pridružim tudi sama.
In potem so tu njeni darovi: sladki, sočni, hranljivi. Danes je skoraj težko vedeti, katere sadove nam prinese jesen, saj so tržnice in trgovine obdane z raznolikim sadjem in zelenjavo vse leto. V kateri jeseni, pomladi ali poletju so jih utrgali ali nabrali? Le kdo bi vedel. Ponavadi so prestali nekaj mesecev umetne zime v različnih hladilnikih, ki jim žal ne morejo vdahniti sladkosti bivanja. Zato pa je tu trgatev, letos posebno sladka. So tukaj sočna jabolka, v katera lahko ugriznemo še pozno pozimi ali jim s toploto pečice dovolimo napolniti dom s prijetnim vonjem in okusiti njihovo naravno sladkost. Prav pečena jabolka me ponesejo na potovanje v otroštvo, v skromno preprostost bivanja.
In ne smem pozabiti na šelestenje. Na dolge sprehode po mehkem listju. Kot bi nam narava rasprostrla mehko podlago, po kateri lahko stopimo. Nekateri utrujeni od potovanja, druge pa morda čaka še dolga pot. Opazovanje listja, ki nežno pada, je potovanje brez časa. Je trenutek, ki se raztegne v večno lahnost bivanja. In ko zapiha veter in sem obdana s padajočim listjem, so moje oči rosne. Takrat vem, da sem prispela.
Obstajajo seveda tudi drugačna potovanja: izbereš destinacijo, kupiš letalsko karto, pripraviš kovčke z vso potrebno toaleto, ne pozabiš na kreditno kartico in greš na potovanje v neznane dežele. Tudi takšna potovanja se priležejo. V teh deželah se lahko zgodi veliko. Zunanje potovanje lahko izzove notranja vprašanja o smislu življenja. Lahko pa v nerganju nad agencijami, nad vsem, kar ni tako, kot bi moralo biti, minevajo dnevi in leta. Tudi ko se vrnemo s potovanja, ostanemo še vedno tam nekje. Ko smo tu, smo tam in ko smo tam, smo tu. Zveni znano, kajne? Naša pozornost nam jo pogosto tako zagode.
Toda jesen nam lahko pomaga. Ponuja nam potovanje brez odvečne prtljage. Potrebujemo kanček pozornosti, ščepec časa in malce potovalnega duha lastne duše. In dogodivščina je tu. In verjemite mi, da je lahko nepozabna. Dežele, ki jih obiščemo, so magične; trenutki večni; občutki blaženi. Skratka, jesenska pravljica se lahko začne.
Rožana Grdina
Zgornji stavek se mi je utrnil včeraj ob jutranjem umivanju zob. Misel je prišla kot odmev na nekaj pogovorov v zadnjih dneh. Začelo se je minuli četrtek, ko smo se na povabilo Studia 12 v Bežigrajski knjižnici pogovarjali o spolnosti (posnetek si lahko pogledate na spletnem portalu Studia 12), nadaljevalo ob obiranju oljk, ob kavici s prijateljico in seveda v lastnem notranjem dialogu (tega posnetka se na srečo ne da dobiti). Kako žalostno in hkrati resnično je dejstvo, da starši mnogokrat želijo, da bi njihovi otroci živeli življenje, ki ga oni sami niso. Naj bo to profesionalno, osebno, spolno, družbeno in še marsikaj. Seveda so te želje večinoma neozavščene, delujejo kot nezavedna sila, ki oživlja vse neizživete možnosti in jih usmerja na okolico. Toda prav tako se to dogaja v prijateljstvu in drugih odnosih. Kar nekajkrat drugemu svetujemo ravno tisto, kar bi sami potrebovali. Le zakaj? Morda ker je to lažje, manj ogrožajoče? Morda tudi zato, ker je drugemu težko zares prisluhniti, še težje pa ga je videti takšnega, kot v resnici je in ne samo kot odsev nas samih v drugem? Odmev na besede in stiske drugih je pogosto odmev na naše notranje stiske, ki se oglasijo ravno takrat. Človek je socialno bitje, ki pa žal pozablja, da je pomembna tudi socializacija s samim seboj in vsemi podosebnostmi, ki jih nosimo v svojem nezavednem. In prevečkrat pozabljamo, da bistvo socializacije ni prepričevati drugega, kaj je dobro zanj in za nas same, temveč slišati drugega in predvsem slišati sebe. Poti v življenju je veliko, zato naj vsak izbere svojo. Morda se bo bralo banalno, toda pod moje razmišljanje se mi je zapisal moto: živi in pusti živeti!
Rožana Grdina
Odmev na pogovorni večer
Večer bi lahko opisala kot preprost. Kot zna včasih biti ženska duša. Toda ne skromen v sledovih, ki jih je pustil. Pogovor se je sprehajal od žensk, ki so žrtve nasilja, njihovi realnosti, bolečini, stiski in nudenju pomoči, o čemer je govorila Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon; do psihološke narave ženske, njenih danosti, omejitev in izzivov iz izkušenj in spoznanj Rožane Grdina iz Akademije za psihosintezo; pa do glasbe, s katero nas je očarala in popeljala onkraj mavrice sopranistka Irena Preda in nam zaupala, kakšne so londonske ženske.
Večer je ponudil prostor za kontemplacijo slišanega. Ponudil je prostor, da se govori o ženski. Tokrat za nekatere morda preveč obarvano s težo nasilja. Toda le koga nasilje ne navda s težo? Ali naj torej o njem ne govorimo? Večer se je stekal iz preteklosti v prihodnost, iz omejitev in neprijetne resnice ženske danes do vizije, kateri sledimo. Premalo temperamenten? Morda?
Toda kljub temu me ob misli na večer navdajajo občutki ganjenosti in strasti, kot so me ob poslušanju gostij in pesmi Somewhere Over the Rainbow. Od tega večera se poslavljam s strastjo v srcu in drobcem več v mozaiku zavedanja, kako dragocena je ženska.
Rožana Grdina
Slikovito nebo, oranžni sončni zahodi s pridihom zlatega sija, jutranja svežina, … in poleg tega ponovni začetek, ponovni vstop v šolsko in delovno leto, polno novih izzivov, težkih trenutkov, izpolnjujočih občutkov, zmag in porazov, veselja in žalosti. To je življenje.
Tudi mi, sodelavci Akademije za psihosintezo, se vračamo v čas polnega delovanja. V čas, ko vas vabimo v našo družbo, v objem različnih vsebin, ki prebujajo iskrivega duha, peljejo novim izkušnjam naproti, nas podprejo s potrebnim znanjem in modrostjo za delo z drugimi. V nadaljevanju si lahko pogledate, kaj vse nas čaka in morda boste med tem našli tudi nekaj zase. Veselimo se srečanja z vami.
Rožana Grdina
Velikokrat sem se spraševala o pomenu stika in iskala mnoge načine zanj. Na svojih seminarjih vedno znova odkrivam neprecenljivo 
vrednost, ki ga stik ima. Želja po znanju je temelj razvoja. Toda to željo bi vedno morala spremljati tudi želja po stiku. Stiku, ki se začne pri sebi in nam pomaga odkrivati svojo notranjo pokrajino v kateri živijo naše omejitve, možnosti in potenciali. Od tu se odpremo drugemu in z njim vzpostavimo stik. Ta stik je temelj našega bodočega sodelovanja, strokovnega delovanja in odnosa nasploh.
Akademija za psihosintezo se s svojimi seminarji in raziskovalnim delom poglablja prav v ta stik. Stik s seboj in drugimi. Dosedanje izkušnje in raziskovanja dokazujejo, da je to potrebno. Da je bodoče delo kvalitetnejše in uspeh večji, če se znamo približati sebi in drugemu. Poseben poudarek naših izobraževanj in delavniškega dela je ta, da osvojimo sposobnost bližine in stika z drugim vendar ob tem ne izgubimo sebe in naše notranje stabilnosti. Znanje, ki ga z leti pridobivamo se ob teh izkušnjah oplemeniti. Dodamo mu globino lastnih spoznanj in nov navdih, ki plemeniti naše bodoče poslanstvo.
V nadaljevanju strani smo dodelili prostor izkušnjam udeležencev seminarja o izgorelost v Strunjanu, ki so na svoj način doživeli umetnost stika. Hvala za njihove izkušnje, ki bodo z branjem postale del vseh nas.
Rožana Grdina
Razpršenost naših misli, čustveni nemir, fizična napetost, preobremenjenost, so tista stanja osebnosti, ki nas ločujejo od tišine, za naše
delo potrebne sproščenosti in ustvarjalnosti. Narava si v zimskem letnem času ustvari pogoje za tišino tako, da pobeli bregove, gozdove, gorovja in se tako umakne v objem notranjega počitka, kjer si nabira novih moči in navdiha za cvetočo pomlad.
Tudi nam lahko sprehodi po zasneženi in umirjeni naravi pomagajo ustvariti stanje tišine. Toda stanje tišine lahko dosežemo tudi z jasnim zavedanjem, da jo za svojo osebno in strokovno rast potrebujemo. Tihi sprehodi, globoka sprostitev telesa, čustev in misli, meditacija, je samo nekaj izmed poti k tišini. Vsak jo bo z iskreno željo našel na svoj edinstveni način. Ko jo bomo enkrat izkusili in s tem tudi njene neizmerne ustvarjalne globine, bomo vedeli, kako dragocena je za nas.
Vabimo vas, de se udeležite seminarjev, kjer poleg potrebne teorije poskrbimo tudi za regeneracijo vaše osebnosti. Prav tako vas bomo popeljali v spoznavanje metod in tehnik, ki vam bodo pomagale preprečiti izgorelost ter v sebi poiskati notranjo stabilnost. Tako se boste lažje in bolj učinkovito soočali z novimi delovnimi in osebnimi izzivi.
Tiho umirjeno stanje – ki prežene vse skrbi, težave in raznovrstne ideje – predstavlja najbolj plodno okolje za pojav navdiha.
Piero Ferrucci
(iz knjige Kdo sem in kaj lahko postanem)
Vsi meseci so krasni, toda jesen je nekaj posebnega. Njena svetloba seže globoko do srca in še dlje; njena rodnost je sladka in bogata; listje s svojimi barvami pričara prostor, v katerem ne poznamo časa; ni je strah izpustiti, podariti vse in se počasi prepuščati času zime, kajti zaupa svoji modrosti, ki biva onkraj vsega. Ob tem letnem času lahko tudi človek seže v globino, vse do svoje notranje lepote in modrosti.
In v tem letnem času vas vabimo v našo družbo. Skupaj bomo osvajali nova znanja, nove veščine, poglabljali razumevanje in verjamem, tudi našli svojo modrost. Modrost, ki je za naše delo lahko globoka motivacija, smisel in navdihovalec. In seveda: s katero lahko rešujemo delovne izzive in smo kos še tako zahtevnemu uporabniku.
Topel jesenski pozdrav,
Rožana Grdina
Prelivajočo barvitost jesenskega listja so zamenjale drevesne veje, ki se ne sramujejo pokazati svoje golote. Svetloba se je še bolj odmaknila in za seboj potegnila tančico skrivnosti. Pokrajina se je te dni odela v prostrano belo odejo. Burja razkazuje svojo moč. Da, prišla je zima. Čas, ko iščemo tople kotičke; ko v rokah držimo skodelico toplega čaja, si tako grejemo dlani in pustimo, da ta občutek seže vse do srca. To je čas, ko zunanje aktivnosti zamenja potreba po trenutkih miru, tišine, bližine. In seveda čas praznikov, obdarovanj, dobrot in druženja.
Toda ob vsem tem ne pozabimo na tančico skrivnosti, ki si jo zima ogrne in nas na poseben način vabi, da sežemo onkraj nje: v tišino zasnežene noči; v prijetno svežino, ki bistri našo sposobnost zaznave, da lahko še bolj globoko začutimo toplino bivanja; v objem domačega miru ter posebnih arom in seveda v bližino sočloveka. Ta čas lahko preživimo na način, ki bo nahranil vse naše čute, ne da bi pretiravali in podlegli pretirani decembrski evforiji.
Preživimo december v objemu čarobnosti in tihe radosti, ki si jo bomo delili v teh prazničnih dnevih, ki prihajajo.
Prijetne praznike vam želimo in naj vrata v novo leto ne odpre nihče drug kot Ljubezen.
Rožana Grdina
Svetloba dan za dnem počasi razpira svoja vrata. Sonce zjutraj vse bolj zgodaj vstaja in zvečer vse bolj pozno odide v posteljo. To nas navdaja z optimizmom in veseljem. Vse naše želje in upe, ki smo jih položili v leto 2010 gredo svojo pot in čakajo na pravi trenutek, da nam polepšajo dan. Toda med tem časom lahko tudi sami naredimo nekaj lepega, dobrega, koristnega za nas in tiste s katerimi si delimo svoje profesionalno in osebno življenje.
Za vas smo v prihajajočih mesecih pripravili nekaj seminarjev, ki so lahko dobra popotnica vsem našim željam in seveda dober temelj za ustvarjalno in polno življenje. Na enodnevnem seminarju Ravnanje s težavnimi uporabniki se boste opremili z koristnimi veščinami in tako vzpostavili s težavnim uporabnikom pravilen odnos.
Tisti, ki se srečujete z agresivnimi uporabniki in agresivnostjo nasploh pa bo za vas dragocen vikend seminar Kako se soočati z agresivnostjo, ki nas bo popeljal v njeno razumevanje, preobrazbo in nas opremil s pravilnim ‘orodjem’ da se z njo kreativno soočamo.
Delo, pa čeprav nas veseli in navdihuje, lahko kljub temu prekomerno črpa naše energijske in psihološke zaloge. Da se temu izognemo je dobro poznati svoje ‘psihološke trende’, ki nas s svojimi prepričanji pogosto peljejo naravnost v objem izgorelosti. Vikend seminar Pozor izgorelost! – 2. del nam bo pomagal spremeniti psihološke navade, ki vodijo človeka v stanje prekomernega stresa in posledično v izčrpanost.
Vikend seminarja bosta v objemu mediteranskega vzdušja in morskega navdiha. Odmik in vodeno poglobljeno delo, ki traja od četrtka popoldan pa do sobote sta dobra popotnika, da bodo osvojena znanja, nova odkritja, veščine, izkušnje in spoznanja odmevali še dolgo naprej v profesionalno in osebno življenje udeleženca.
Rožana Grdina
Verjamem, da že vsi po malem štejemo dneve do časa počitnic ali dopusta. Poletje prihaja in z njim želje ter načrti kako ga bomo preživeli. Želja je običajno veliko zato je prava umetnost, da naredimo izbor tistih, ki nas bodo nahranile. Za vas imam namig. Šolsko leto smo na Akademiji zaključili z obiskom Piera Ferruccija, ki je presegel vsa naša pričakovanja. Dogodki, kje je Piero v družbi gostov govoril o Lepoti in njenih vplivih na življenje, vzgojo, družbo, … so širili nova obzorja. Lahko bi celo napisala, da sta nas Piero in njegova knjiga prijetno ‘začarala’. Kot bi po dolgem času odkrivali neizmerno preprostost, skromnost in vedrino življenja na katero smo že vsi pozabili. In moj namig je povezan prav z Lepoto. Na naših spletnih straneh in v vseh bolje založenih slovenskih knjigarnah lahko dobite knjigo Piera Ferrucija Lepota in duša – Kako doživetje lepega spreminja naše življenje. Pravo branje za dolge poletne dneve, v senci dreves, v svežih kotičkih lastnega doma, ob morju ali v objemu gora. V vse bolj prisotnem ritmu hitenja postaja lepota rutina, ostaja na površini. Knjiga nam pomaga ponovno obuditi občutek zanjo in kot Piero v njej ugotavlja: naš občutek za estetsko inteligenco se povečuje. Sama po izkušnji branja lahko napišem, da nam lepota zleze pod kožo, naše oči vidijo tisto kar prej niso, prostor postaja širši in globlji, naše srce polno in mirno.
Hvala vsem, ki ste nam to leto zaupali in bili z nami. Vse tiste, ki vas zanima kaj se bo dogajalo naslednje šolsko leto si lahko vsebine in datume že pogledate na naših spletnih straneh. Prav tako si lahko ogledate utrinke obiska Peira Ferruccija ujete v fotografiji.
Prijetno branje in sproščeno poletje vam želimo sodelavci Akademije za psihosintezo.
Rožana Grdina
Ko je okrog nas veliko sonca in svetlobe je tudi v nas in zunaj nas veliko več motivacije za delo in življenje. Toda sedaj vstopamo v čas ko se dan krajša, ko se svetloba umika temi, čas polnega delovnega zagona. V tem času potrebujemo bistveno več notranje motivacije za delo in življenje. V času, ki prihaja se tudi naši uporabniki srečujejo z osamljenostjo, naveličanostjo, praznino, čustveno negotovostjo in drugimi ovirami. Za strokovnega delavca je to velik izziv. Kako stati ob strani takšnemu uporabniku? Kako ga vzpodbuditi da gre naprej? Kot odgovor na ta vprašanja smo na Akademiji za psihosintezo pripravili seminar Ravnanje s težavnimi uporabniki – Kje in kako do motivacije. Vabljeni, da skupaj poglabljamo razumevanje motivacije in odkrivamo načine kako do nje.
Rožana Grdina