UVOD

Mala stara gospa je prenehala jesti. Čutila se je osamljena in pozabljena od vseh. Bila je tako depresivna, da ni mogla niti požirati. Že sama misel na to, da bi morala prebavljati hrano, je bila zanjo preveč. Zaprta v svojo tiho žalost je preprosto čakala na smrt.
Tedaj se je pojavila Millina. Millina je moja teta. Vsako popoldne je naredila obhod in poskrbela za brezdomce, pozabljene starčke v domovih, zanemarjene otroke, za zavržene, neprilagojene in umirajoče. Trudila se je, da bi jim polepšala dan.
Tako je Millina srečala gospo, ki ni jedla. Govorila je z njo in jo celo pripravila do tega, da je tudi ona kaj povedala. S šibkim glasom je stara gospa začela pripovedovati Millini o svojih sinovih in hčerah in o tem, kako so preveč zaposleni, da bi skrbeli zanjo. Nihče več je ne pride obiskat. Gospa ni imela nobene bolezni, bila je predvsem izčrpana. Ker se zaradi izčrpanosti ni mogla pripraviti do tega, da bi jedla, je bila vedno bolj izčrpana.
»Bi jedli sladoled?« je vprašala Millina. Nenavadna ideja, umirajoči osebi dati sladoled. Toda delovalo je. Z vsako žlico, prav počasi, se je v staro gospo vračalo nekaj barve, glasu in življenja.
To je preprosto in iznajdljivo. Dati okusno, lahko prebavljivo hrano nekomu, ki težko je in mu tako pomagati, da si opomore. Toda to je le del celote. Millina se je domislila sladoleda zato, ker si je staro gospo vzela k srcu. Videla je, da ne potrebuje le hrane, ampak predvsem skrb in pozornost. To vsi potrebujemo tako kot kisik. Tisto, kar je gospa dobila pred sladoledom, je bila toplina razumevanja. Tisto, kar ji je prineslo barvo na obraz, ni bila predvsem hrana, ampak nekaj bolj pomembnega - preprosto dejanje prijaznosti.
Prijaznost? Morda se vam zdi nesmiselno sploh razmišljati o njej. Naš svet je poln nasilja, vojn, terorizma in opustošenja. Ampak življenje se nadaljuje prav zato, ker smo prijazni eden z drugim. Noben časopis ne bo jutri poročal o mami, ki je prebrala večerno pravljico svojemu otroku, ali o očetu, ki je pripravil zajtrk za svoje otroke; o nekom, ki nas je pozorno poslušal; o prijatelju, ki nas je potolažil; o neznancu, ki nam je pomagal nositi prtljago. Mnogi smo prijazni, ne da bi vedeli za to. Kar delamo, delamo preprosto zato, ker je tako prav.
Moj sosed Nicola je vedno zaposlen, vendar nikoli ne zamudi priložnosti, da bi pomagal. Kadarkoli gremo z ženo in otroci s podeželskega doma na letališče, se ponudi, da bi nas peljal. Potem pripelje naš avto nazaj domov, ga spravi v garažo in če nas dolgo ni, vzame ven tudi akumulator. Ko se vrnemo, znova pride po nas na letališče. Naj bo leden mraz ali zadušljiva vročina – vedno je tam.
Zakaj to počne? Zakaj si vzame pol dneva ob katerikoli uri, da nam naredi uslugo, ko pa bi lahko izbral druga bolj nujna ali prijetna opravila? Lahko bi nas odložil na bližnji železniški postaji. Toda ne, vedno nas pripelje od vrat do vrat. Vedno najde način, da nam pomaga, kjerkoli more.
To je čista, nesebična prijaznost. Morda zveni kot nekaj posebnega, a ni nikakršna izjema. Nasprotno; prijaznost obsega velik del človeških stikov. Veliko slišimo o roparjih in morilcih, a svet gre naprej zahvaljujoč ljudem, kot je Nicola. Naše življenje je stkano iz skrbnosti, solidarnosti in vzajemne pomoči. Te kvalitete so tako vtkane v vsakodnevne dogodke, da jih morda niti ne opazimo.
Sprejemanje prijaznosti je prijetno. Spomnite se priložnosti, ko je bil kdo prijazen z vami, pa naj je šlo za izjemen ali preprost dogodek. Mimoidoči vam je pokazal pot do postaje ali pa je tujec skočil v reko, da bi vam rešil življenje. Kako je to delovalo na vas? Verjetno dobrodejno, kajti ko nam nekdo pomaga, ko je treba, čutimo olajšanje. Vsak si želi biti slišan, sprejet s toplino in prijateljstvom, razumljen in nahranjen.
Nekaj podobnega se dogaja na drugi strani enačbe. Prijaznost je dobrodejna za tistega, ki jo sprejema in tudi za tistega, ki jo daje. Če sprejemate široko opredelitev prijaznosti, kot jo bom prikazal v tej knjigi, potem lahko mirne duše rečemo, in znanstvene raziskave to potrjujejo, da so prijazni ljudje bolj zdravi, živijo dlje, so bolj priljubljeni, ustvarjalni, uspešni in srečni. Z drugimi besedami živijo mnogo bolj zanimivo in izpolnjujoče življenje kot tisti, ki te kvalitete nimajo. Mnogo bolje so opremljeni za soočanje z življenjem, z njegovo zastrašujočo nepredvidljivostjo in nevarnostjo.
Toda že lahko slišim ugovore. Kaj pa, če smo prijazni samo zato, da bi se počutili bolje in bi živeli dlje? Ali ne bi bila prava narava prijaznosti s tem sprevržena? Postala bi preračunljiva in koristoljubna in to ne bi bila več prijaznost. Kako resnično! Smisel prijaznosti izhaja iz nje same in ne iz drugih motivov. Prava korist prijaznosti je, da si prijazen. Prijaznost bolj kot drugi dejavniki daje našemu življenju smisel in vrednost, dviga nas nad spore in težave ter omogoča, da se počutimo bolje.
Vse znanstvene študije kažejo, da prednosti, ki jih prinaša prijaznost, ne delujejo kot spodbuda. Edina spodbuda za prijaznost sta lahko le želja pomagati ter zadovoljstvo, da smo velikodušni in pozorni do drugih ljudi. So pa te študije pomembne z drugega vidika. Pomagajo nam razumeti, kdo smo. Če smo bolj zdravi, kadar smo skrbni, sočutni in odprti do drugih, to pomeni, da smo rojeni zato, da bi bili prijazni. Če vidimo le sebe, gojimo sovražne misli ali smo celo življenje zavistni, nam ne bo najbolje. A tudi z zavračanjem svojih pozitivnih lastnosti lahko škodujemo sebi in drugim. Psihiater Alberto Alberti pravi, da ljubezen, ki je ne izrazimo, postane sovraštvo; radost, ki je ne uživamo, postane depresija. Ustvarjeni smo torej za to, da smo prijazni.
Raziskave pa niso edino in dokončno orodje za razumevanje sebe. Pri tem nam lahko pomagajo tudi stara modrost, velika umetniška dela in intuicija. Kot bomo videli v tej knjigi, lahko prijaznost v vseh svojih vidikih postane posebna notranja dogodivščina, ki močno spremeni naš način mišljenja in življenja ter nas spodbuja v osebni in duhovni rasti. Številne duhovne tradicije vidijo v prijaznosti in nesebičnosti ključ do odrešenja ali osvoboditev. Tu je Budov seznam koristi, ki jih prinaša prijaznost. Sharon Salzberg jih citira v svoji čudoviti knjigi Lovingkindness.  Če ste prijazni,

• boste laže spali,
• se boste laže zbudili,
• boste imeli prijetne sanje,
• vas bodo ljudje imeli radi,
• vas bodo imeli radi angeli in živali,
• vas bodo varovala nebeška bitja,
• vam ne bodo škodovale zunanje nevarnosti (strupi, orožje in ogenj),
• bo vaš obraz žareč,
• bo vaš um miren,
• ne boste umrli zmedeni in
• se boste ponovno rodili v srečnih okoliščinah.

Tudi veliki pesniki so videli bistvo življenja in največjo zmago v ljubezni in občutku povezanosti vseh živih bitij. Dante je šel v Božanski komediji skozi pekel in vice ter se potem, ko je videl človeško sprevrženost in nesrečo v vseh njenih oblikah, proti koncu potovanja dvignil v nebesa. V središču mističnega cveta je videl »smejočo se lepoto«. To je bila Marija, prapodoba ženskosti. Nekateri razlagajo, da je celotna Božanska komedija pot samospoznavanja in ponovnega povezovanja človeka s svojim ženskim delom, svojo izgubljeno dušo, ki jo predstavlja srce s sposobnostjo čutenja in ljubezni.
Goethe v Faustu, mojstrovini, ki jo je pisal celo življenje, pride do istega sklepa po drugi poti. Po dogovoru s hudičem mora Faust najti trenutek, ki daje njegovemu življenju vrednost, sicer bo za vedno ostal ujetnik zla. Zato išče srečo v ekstazi užitkov, v navdušenju nad močjo in bogastvom ter v veličastnih sanjah o znanstvenem spoznanju. Toda ne najde je nikjer. Na koncu, ko se zdi že vse izgubljeno, ko se hudič domišljavo približuje svoji zmagi, najde izpolnitev v ljubezni, nežnosti in toplini.
Vrnimo se nazaj na zemljo. Zdaj bi moralo biti jasno, da govorim o resnični prijaznosti. Bog nas odreši njenih ponaredkov – koristoljubne vljudnosti, preračunljive velikodušnosti in praznih ceremonialov in tudi prijaznostjo proti volji drugega. Kaj je bolj nadležnega kot nekdo, ki nam želi narediti uslugo iz občutka krivde? Psihoanalitiki govorijo še o drugi vrsti prijaznosti, tisti, ki skriva jezo in je »protireakcija«. Misel na to, da smo polni jeze, nas vznemirja, zato jo nezavedno potlačimo in delujemo na prijazen način. Vendar je to umetno, narejeno dejanje, ki nima nič opraviti s tem, za kar nam je v srcu resnično mar. Tudi šibkost se včasih kaže kot prijaznost. Rečete da, ko mislite ne, greste zraven, ker želite biti prijazni, in privolite, ker vas je strah. Oseba, ki je preveč dobra in ubogljiva, konča kot poraženec.
Izognimo se torej temu. Moja teza je, da je resnična prijaznost močan, pristen in topel način bivanja. Je rezultat vzajemnega vpliva številnih kvalitet, kot so toplina, zaupanje, potrpežljivost, zvestoba, hvaležnost in mnoge druge. Vsako poglavje te knjige bo govorilo o prijaznosti s stališča ene od teh kvalitet. Bo variacija na isto glasbeno temo.
Brez ene teh kvalitet je prijaznost manj prepričljiva in manj resnična. Vsaka kvaliteta, ki jo prikličemo in razvijamo, pa je sama zase dovolj, da v osnovi spremeni našo duševnost in korenito spremeni naše življenje. Skupaj pa delujejo še bolj učinkovito in globoko. S tega zornega kota je prijaznost tudi sinonim za mentalno zdravje.
Prijaznost in njene kvalitete prinašajo različna darila. Zakaj so hvaležni ljudje bolj učinkoviti? Zakaj so tisti, ki imajo občutek pripadnosti, manj depresivni? Zakaj so nesebični ljudje bolj zdravi in zakaj tisti, ki zaupajo, živijo dlje? Zakaj smo videti bolj privlačni, kadar se smejemo? Kakšne prednosti ima skrb za domače živali? Zakaj imajo starostniki, ki se več pogovarjajo z drugimi, manjšo možnost, da se bodo srečali z alzheimerjevo boleznijo? Zakaj so otroci, ki so prejeli več ljubezni in pozornosti, bolj zdravi in inteligentni? Zato, ker nas vsi različni vidiki prijaznosti, približujejo temu, kar naj bi delali in kar naj bi bili. Temeljno dejstvo je, da se počutimo bolje, če smo z drugimi v boljših odnosih.
Prijaznost ima številne obraze, toda njeno bistvo je zelo preprosto. Prijaznost je način, ki zahteva manj napora. Prihrani nam veliko energije, ki bi jo drugače morda zapravili za sumničavost, skrbi, zamero, manipulacijo ali nepotrebno obrambo. Z izločanjem nebistvenega nam vrača preprostost bivanja.
Prijaznost je povezana s tistim, kar je v nas najbolj nežnega in intimnega. V današnji kulturi tega vidika pogosto ne izražajo niti moški niti ženske. Bojimo se pokazati ranljivo plat, ker bi lahko trpeli, bili prizadeti, zasmehovani ali izkoriščani. Zato je ne izražamo. Če bi se dotaknili tega nežnega jedra, bi poživili vsa čustva in se odprli neštetim možnostim za spremembo.
Ta naloga ni vedno lahka. Kultura, v kateri živimo, nas pri tem ne podpira. Nahajamo se sredi »globalnega ohlajanja«. Medčloveški odnosi postajajo vse bolj površinski. Sporazumevanje postaja hitro in neosebno. Vrednote, kot so dobiček in učinkovitost, so vse bolj cenjene na račun človeške topline in pristnosti. Družinska in prijateljska čustva so manj trajna. Znaki teh teženj so vidni povsod in postanejo še bolj očitni, ko se nas dotaknejo v majhnih neprijetnostih vsakodnevnega življenja.
Pokličete po telefonu, da bi govorili s človekom, na drugi strani pa vam digitalni glas predstavi vrsto možnosti. Parkirate avto in ugotovite, da so delavca na parkirišču zamenjali z avtomatom. Od prijatelja pričakujete pismo, dobite pa elektronsko pošto. Namesto kmetije, ki ste jo imeli radi, stoji betonska zgradba. Opažate, da starejši ljudje niso deležni tolikšne skrbi in spoštovanja kot nekoč. Vaš zdravnik se posveča izvidom, namesto da bi vas poslušal in pregledal. Otroci so raje v namišljenem svetu iger, kot da bi se na dvorišču igrali z žogo. V isti sapi pa je človeška toplina, ki je izginila iz vsakdanjega življenja, zdaj naprodaj kot proizvod: »domači sladoled«, kruh, ki je spečen »tako kot nekoč«, makaroni, kot jih je naredila babica, avto v katerem se počutite, kot da ste spet v maternici, telefon, ki vam omogoča, da ste v stiku.
Človeška čustva se skozi stoletja spreminjajo. Spreminja se njihov poudarek in ton. Torej lahko govorimo o zgodovini čustev. Prepričan sem, da smo v ledeni dobi srca, ki se je začela z industrijsko revolucijo in se nadaljuje z našo poindustrijsko dobo. Vzroki za to ledeno dobo so številni: novi življenjski pogoji in oblike dela, vpeljevanje novih tehnologij, odmik od razširjene družine, velike migracije, pri katerih so ljudje izkoreninjeni iz svojega rojstnega kraja, izgubljanje vrednot, razcepljenost in plitkost sodobnega sveta in pospešen življenjski ritem.
Ne razumite me napak. Ne želim se oklepati dobrih starih časov. Nasprotno, mislim, da živimo v prav posebnem obdobju. Danes imamo na voljo mnogo več znanja, instrumentov in možnosti za razvijanje solidarnosti, prijaznosti, skrbi za druge kot kadarkoli prej. Kljub temu pa je ledena doba, v kateri smo, zaskrbljujoča. Ne  preseneča me, da gre z roko v roki z epidemijo depresij in napadov panike. To sta dve psihološki motnji, ki sta verjetno najbolj povezani s pomanjkanjem topline ter pomirjujoče skupnosti, ki ji pripadamo in v kateri se počutimo varno.
Prijaznost sama po sebi se morda ne zdi pomembna, pa vendar je središčni dejavnik v našem življenju. Ima presenetljivo moč, da nas spreminja bolj kot katerakoli druga drža ali tehnika. Veliki angleški pisatelj Aldous Huxley je bil pionir v študiju filozofij in tehnik, ki pripomorejo k razvoju človekovih potencialov, vključno s tako različnimi pristopi, kot so: Vedanta, psihedeliki, delo s telesom, meditacija, hipnotični trans in zen. Proti koncu svojega življenja je na enem svojih predavanj dejal: »Ljudje me pogosto sprašujejo, katera je najbolj učinkovita tehnika za spreminjanje življenja. Morda je nekoliko neprijetno, da moram po letih in letih raziskovanj in eksperimentov reči, da je najboljši odgovor – bodite samo malo bolj prijazni.«
To je tudi filozofija Dalaj Lame. Njegov moto, »moja religija je prijaznost« je ena najbolj preprostih in najbolj učinkovitih trditev, ki sem jih kdajkoli slišal. Je kot E = mc2 duha, univerzalni princip, ki vsebuje ogromen potencial za dobro. Zareže skozi vse dogme in nas povabi, da se osredotočimo na bistvene teme ter nam pokaže najbolj preprosto pot k osvoboditvi.
Toda čakajte. Čeprav smo brez dvoma nesebični, smo hkrati najbolj okrutna vrsta na planetu. Naša zgodovina je polna objestnosti in grozot. Toda enostranski in tog pogled na človeško naravo je napačen in nevaren. Podoba primitivnih ljudi, ki se borijo za preživetje s pomočjo nasilja in ustrahovanja, je zavajajoča. K temu, da je bila naša dolga evolucija uspešna, je prispevalo tudi to, da smo bili prijazni. Za svoj naraščaj skrbimo in ga varujemo mnogo dlje kot vsi ostali sesalci. Človeška solidarnost je pospeševala sporazumevanje in sodelovanje. Tako smo se soočali z nesrečo, razvijali inteligenco in številne talente. Vse to smo dobili zahvaljujoč toplini in skrbnosti. Zmagali smo, ker smo pomagali eden drugemu. Zdaj, v enaindvajsetem stoletju, prijazen človek ni grotesken mutant v nasilnem svetu; je človek, ki ve, kako najbolje uporabljati te kvalitete, ki so nam pomagale v evoluciji.
Brez dvoma bi se v prijaznem svetu vsi počutili bolje. Prijaznost je univerzalno zdravilo - za posameznika, kajti dobro nam je le, če smo sposobni skrbeti zase in ljubiti sebe, in za vse nas, kajti če imamo boljše odnose, se bolje počutimo in delamo.
Prijaznost je pomembna na vseh ravneh izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot pa v ozračju brezbrižnosti in represije. Otrok, vzgajan z nežnostjo, se bo bolj zdravo razvijal; učenec, ki bo deležen spoštovanja in pozornosti, bo bolje napredoval. Prijaznost je tudi nujna sestavina zdravljenja. Pacienti, ki so obravnavani s sočutjem in skrbnostjo, manj trpijo in hitreje ozdravijo.
Kaj pa posel in trgovina? Tudi tukaj pridemo do enakih sklepov. Podjetja, ki izkoriščajo svoje delavce, uničujejo okolje, varajo kupce in ustvarjajo potrošniško kulturo, bodo morda kratkoročno na boljšem, ampak na dolgi rok bodo imela manj prednosti kot tista, ki v lastnem interesu ne delujejo na račun zaposlenih, spoštujejo okolje in se postavljajo v službo svojih strank.
V političnem prostoru prijaznost pomeni opuščanje nadvlade in krvnega maščevanja ter upoštevanje drugih, njihovih potreb in zgodovine. Nasilje in vojna se kažeta kot posebno surov in neučinkovit način reševanja svetovnih problemov, ki ustvarja jezo, novo nasilje, zmedo, izgubo varnosti, trpljenje in revščino.
Prijaznost je nujna tudi v našem odnosu do živega okolja. Če ne bomo spoštovali in ljubili narave, če z njo ne bomo ravnali z ljubečo prijaznostjo in spoštovanjem, ki ga zasluži, bomo končali omamljeni z lastnimi strupi.
V resnici pa še vedno ne vemo, kdo smo. Končne verzije ni. Sposobni smo najbolj strahovitih zločinov in najbolj plemenitih dejanj. Nobeden od teh dveh potencialov ni dovolj raziskan, da bi ga lahko opredelili kot prevladujočo lastnost človeške narave.
Od nas samih je odvisno, kaj bomo v življenju izbrali. Ali bomo stopili na pot sebičnosti in zlorabe ali pa na pot solidarnosti in prijaznosti? V tem vznemirljivem in nevarnem trenutku človeške zgodovine prijaznost ni razkošje, temveč nuja. Če bomo drug z drugim in z našim planetom ravnali malo bolje, bomo morda preživeli in se celo razvijali. Če bomo postali prijazni, bomo na koncu morda odkrili, da smo sami sebi dali najboljše in najbolj inteligentno sebično darilo.