O psihosintezi, lepoti in duši
Ste že slišali za psihosintezo, ki jo je utemeljil pokojni italijanski psihiater Roberto Assagioli? Gre za vedo o vzgoji človeka, dobesedno pozitivno psihologijo, ki nas uči izražanja človeških potencialov in uresničevanja našega jaza. Vrli učenjak je originalno povezal, nadgradil in nadaljeval delo svojih kolegov in predhodnikov, velikih psihologov prejšnjega stoletja, denimo Freuda, Junga, Adlerja, Frankla, Fromma, Maslowa in Desoilleja. Metoda samovzgoje, osebne rasti in načina življenja je danes priznana tudi med vzgojitelji, pedagoškimi delavci, zaposlenimi v zdravstvenih in socialnih službah ter prostovoljskih društvih. Morda je psihosinteza blizu ljudem zato, ker se v njej prepletajo tisočletne resnice številnih religij in filozofij, med katerimi, vsaj zdi se tako, izstopata budizem in dalajlamov nauk.
Assagioli je človekovo univerzalno celost prikazal s (kurjim) jajcem, v čigar sredini se kot »rumenjak« nahajajo naš osebni jaz v sedanjosti, polje zavednega in srednje nezavednega; pod nami nižje nezavedno iz preteklosti (na primer potlačeni kompleksi); nad nami pa višje nezavedno ali nadzavedno v prihodnosti (izvor višjih čustev, genialnosti itd.). Naša duševnost ni izolirana in se »koplje v morju«, ki ga lahko imenujemo kolektivno nezavedno, na simboličnem jajcu pa predstavlja zunanjo, porozno lupino. Drugače povedano, človeško bitje je sestavljeno iz telesa in čutov (vid, sluh, okus, vonj in otip), energetskih središč (čaker), avre, razuma oziroma ega in duše (vključno s šestim čutom – telepatijo in sedmim čutom – intuicijo), ki ga povezuje z neskončno vesoljno energijo. Vsak od nas je kot nekakšen mehurček, ki se napaja iz brezmejnega energetskega oceana.
Posameznik je po besedah Assagiolija kot dinamično večplastno bitje, sestavljeno iz mnogoterih podosebnosti oziroma mnoštev življenj, katere upravlja zdravo jedro, »buden jaz«, ki se lahko zaveda in raste. Takšna »prometna gneča« nas v primeru konfliktov notranje razdvaja, v stanju »harmonične kultivacije« vseh naših lastnosti in sposobnosti, torej povezanosti in sodelovanja pa krepi. V nekom je lahko več pozitivnih podosebnosti kot na primer soprog, oče, učitelj, boem (pisatelj, pesnik in glasbenik), športnik, ljubitelj narave, popotnik in veseljak ter kopica negativnih, denimo nastopač, zavistnež, pohotnež, alkoholik, avanturist, zaletavec, narcis, občutljivec in egoist. Podosebnosti se nenehno bodisi prepirajo ali koketirajo, odvisno kako odločno jih brzdamo in usmerjamo. Tako je lahko nekdo izvrsten predavatelj tudi zato, ker je uspel ukrotiti nastopača in egoista v sebi ter ju prisiliti, da si prizadevata za »višje cilje«.
Kadar naši različni notranji deli niso medsebojno povezani ali si nasprotujejo in se celo sovražijo, občutimo psihološke bolečine, neravnovesje in brezvoljnost. Ko se zlijejo v višjo celoto, se energija sprosti, zato se počutimo dobro. Ker je proces zlivanja pogosto blokiran, ga moramo spodbuditi in lajšati s tehnikami psihosinteze. Proces je dolgotrajen in ga lahko označimo kot »psihično nosečnost«, ki nam bo na koncu oziroma na popolnoma novem začetku podarila otroka v podobi osebnostne preobrazbe.
Assagioli je nekoč dejal, da bo v svet ponesel luč psihosinteze njegov učenec Piero Ferrucci, psihoterapevt in filozof, kar se je v resnici pripetilo. Osupljivi in preprosto prikazani so Ferruccijevi napotki za osebno rast v knjigi Kdo sem in kaj lahko postanem (1981), ki dosežejo vrhunec v njegovi izjemni stvaritvi Moč prijaznosti (2006) in nedavni Lepota in duša (2009), ki jo je tudi predstavil našim bralkam in bralcem v Kopru in Ljubljani. Posebno pohvalo si zaslužita CDK – Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo ter Akademija za psihosintezi, ki sta Ferruccijevo delo vtkali v slovensko miselno zakladnico in nas tako vsaj malo odmaknili od tradicionalne osebnostne in nacionalne stiske. Če mi je v duhu najbolj aktualnega svetovnega dogodka dovoljeno oponašati enega od velikanov našega nogometa, potem lahko rečem »kapo dol«, takšno civilno družbo potrebuje slovenski narod!
Ferrucci recimo opisuje kar osemnajst subtilnih načinov za doseganje prijaznosti, ki je ključna za sočutno življenje. To so iskrenost, toplina, odpuščanje, pristen človeški stik, občutek pripadnosti, zaupanje, pozornost, empatija, skromnost, potrpežljivost, velikodušnost, spoštovanje, prilagodljivost, spomin na druge, zvestoba, hvaležnost, služenje in radost. Hkrati opozarja na tragične posledice globalnega ohlajanja, ker smo zaradi preživetja morali postati hitri, neosebni in neobčutljivi.
V svoji zadnji knjigi o lepoti pravi, da je človek, ki se ga dotakne lepota, »nov človek, z drugačnim značajem, z mnogo bolj bogatim in raznolikim notranjim življenjem, z bolj živim stikom s čustvi«. Takšen človek se v odnosu z drugimi »laže sooča, bolje in globlje pozna življenje, izraža močnejšo individualnost in trdnejše samospoštovanje, čuti silnejšo voljo do življenja, se bolj primerno in ustrezno odloča in giblje v vsakdanjem življenju«. Estetsko inteligenten človek bo zaznaval lepoto v več situacijah in bo dopustil, da prodre vanj in ga spremeni.
Ferrucci takole slikovito opiše našo psiho oziroma nam prikaže Assagiolijevo »jajce« še na preprostejši način:
»V zgradbi človeške psihe ne obstaja samo klet s podganami in ščurki: nezavedno, polno naših tesnob in naših ran. Obstajajo tudi višja nadstropja in terasa, s katere lahko vidimo zvezde. Obstaja višje nezavedno, od koder izvirajo intuicija, inspiracija, ustvarjalne zamisli, razširitev zavesti. Vendar pogosto živimo zaprti v moreči sobici in pozabljamo na vse drugo. Lepota v nas prebuja zavest o teh novih možnostih. Brez njene perspektive se nam na koncu vse zdi neprimerno ali morda brez smisla.«
S pomočjo lepote lahko doživimo stanje blaženosti, vrhunsko doživetje, zamaknjenost, stanje enosti in poistovetenja s tem, kar počnemo, oziroma stanje »globoke koncentracije in pozabe časa, globoke polnosti in odsotnosti napora, kot da se vse dogaja samo od sebe.« Doživetje lepega je neizrekljivo, pri čemer lepota doda znanju novo dimenzijo, saj vsebuje, spodbuja in prenaša védenje. Lepota je v veliki meri subjektivna in neulovljiva, je zdravilna, čarobna in včasih banalna, a največkrat izven omejevalnega okvira stereotipov. Lepota je sovražnica hitenja in raztresenosti. Tesno je povezana z etiko, ker vsebuje notranjo harmonijo, ravnovesje ali razporeditev oblik, ki v nas vzbuja radost in ugodje. Lahko bi rekli, da je estetika mati etike, kajti lépo bi moralo biti hkrati dobro in vice versa. Tako kot je raj vrhunska dobrota, lepota in harmonija, je pekel kraljestvo slabega in grdega. Lepota je kot lakmusov papir, ki nam pove, kako udobno nam je v odnosu do življenja, koliko smo odprti za izkušnje in koliko še moramo delati na sebi. Naučimo se jo videti vedno in povsod po malem, pri čemer je zlasti narava vrhunska učiteljica, kot je pred davnimi časi napisal Leonardo da Vinci.
Ferrucci pravi, da je sposobnost, da izstopimo iz sebe, ključna za velikodušnost, ki pomeni sposobnost, da pustimo dihati čustvom in zamislim. Glede našega tečnega in zoprnega ega pa še dodaja:
»Tako je, kot bi bili ves čas v družbi osebe, ki se neprestano pritožuje, izraža mnenja in skrbi, fantazije, želje, sanje, strahove, jezo, godrnjanje, zahteve, posmeh. In tako govori nenehno, brez premora. Ta oseba je naš ego. Ali ne bi bilo lepo, če bi si včasih lahko vzeli dopust in odšli nekam, kjer ta neprekinjeni monolog izgine in bi lahko imeli kakšen trenutek miru? Če nam uspe, da se vsaj za kakšen trenutek osvobodimo jaza, je olajšanje veliko.«
Pri tem nam lahko izjemno pomaga lepota, ki je povsod, le pobližje in s srcem si moramo ogledati naravo, vesolje, ljudi, umetnost in karkoli nas že obdaja, zbada in osvaja v tem naše kratkem tuzemskem življenju.
La vita e bella.
